Živimo v stoletju, v katerem smo trpeli, se borili in tudi dosegli marsikateri cilj. Korenine teh naših hotenj pa segajo daleč v prejšnje stoletje, ko so naši predniki polagali temelje za današnji čas. Tudi takrat so se borili za slovensko besedo in slovensko pesem, se strnili v bralna društva in delovali v cerkvi. V naslednji obsežni vsebini boste lahko bolje spoznali globoke korenine našega pevskega zbora, na katere smo še kako ponosni. Večinoma smo tekst prepisali iz brošure, ob 100 – letnici obstoja zbora, zato se nekateri izmed podatkov, ki se nanašajo na bližnjo preteklost nekoliko spremenili.
Želja po lastnem pevskem zboru se je uresničila v letu 1894, ko so v Divaški cerkvi postavili nove orgle.
Želja po lastnem pevskem zboru se je uresničila v letu 1894, ko so v Divaški cerkvi postavili nove orgle. To leto je zatorej mejnik, od katerega dalje štejemo leta našemu pevskemu zboru. Zbor je takrat obstajal predvsem kot cerkveni pevski zbor. Njegov prvi pevovodja je bil gospod Čič, železničar, nadzornik na progi, ki je stanoval v Ležečah. Po nekaj letih je njegovo delo nadaljeval učitelj Bano. Iz tega časa poznamo le ustna izročila, pisnih poročil ni.
Leta 1897 so v Povir dobili novega pevovodjo in organista Petra Rijavca, ki je prišel iz Gorenje Trebuše. Bil je dober organist in pevovodja. Učil se je pri skladatelju Laharnarju na šentviški Gori. Že naslednje leto je iz Povirja prišel v Divačo in prevzel službo cerkovnika in organista. Nadaljeval je z zborom začeto delo, ga dopolnil in vzgojil veliko mladih pevcev. Peter Rijavec je bil pevovodja od leta 1897 do smrti leta 1930.
V začetku tega stoletja so v Divači ustanovili društvo Danica, kmalu zatem pa še telovadnodruštvo Sokol. V boju zoper ponemčevanje so dobro zastavili skupno delo za ohranitev slovenstva in v tem uspevali vse do prve svetovne vojne. Vaje so ves čas imeli pri Rijavcu doma ali pri Dolganovih čez cesto.
Med vojno se je število pevcev redčilo, tako da so po njej potrebovali novo obliko združevanja pevcev, ki so dotlej peli samo v cerkvi. Leta 1920 so, tokrat zares za narodov obstoj in ohranitev slovenske pesmi in besede v boju s fašističnim režimom nove gospodarice, ustanovili Pevsko izobraževalno društvo Divača – Ležeče.
Poleg pevcev je v njem delovala tudi dramska družina. Neutrudni pevovodja Rijavec je svoje pevce vodil še nekaj let. Glasbeno je bil izredno nadarjen in tudi zelo delaven človek. Najstarejši pevci so pripovedovali, da je cele noči na harmoniki preigraval skladbe, jih prilagajal zboru in prepisoval note za vsak glas posebej. Razmah fašizma okrog leta 1926 je vse slovenske železničarje, ki so bili glavni steber divaškega zbora, razpršila po vsej Italiji; ostali so le starejši pevci, nekaj kmečkih fantov in ženske.
Leta 1923 so se želje po organiziranem petju prebudile tudi v sosednjih vaseh, kjer je bilo veliko zelo dobrih pevcev. Ustanovili so društvo Jamska vila, ki je združilo pevce in pevke iz Matavuna, Naklega,Škocjana, Betanje, Brežca in z Gradišča.
Zaradi vojnih razmer so bila to za naše pevce težka leta.
Prepoved prepevanja slovenskih pesmi je omejila zbor na edini kraj, kjer je bilo vsaj še nekoliko prostora za petje – v cerkev. Javnih nastopov ni bilo več, ostalo je le priložnostno druženje za gostilniškim omizjem pod budno stražo pred karabinerji in ovaduhi. Tudi druga svetovna vojna, ki je zopet razredčila pevce, ni mogla pretrgati dela zbora. Obstal je, zrele pevce so nadomestili novi, skoraj se otroci, in s pomočjo tistih, ki jih vojna ni odvzela, nadaljevali pevsko poslanstvo.
V oktobru leta 1943, po vdaji Italije, so v Divači osnovali Narodno osnovno šolo, ki jo je vodila učiteljica Sonja Bergant. Poslej sta zbor in šola delala z roko v roki. Nič več samo v cerkvi, sedaj so bili nastopi tudi na odrih vseh primernih štal in skednjev v Divači. še vedno pod budno stražo, tokrat pred nemškimi vojaki. Nastopali so tudi med letalskimi napadi.
Dokler je zbor vodila Milka Sila, so bile vaje, preden so postavili zadružni dom, pri njej doma, včasih tudi pri kom drugem. Partiture in note za posamezne glasove, ki so jih skupaj s pevovodkinjo pisali pevci lastnoročno, obstajajo še danes.
Po drugi svetovni vojni se je delo v zboru, ki ga je še naprej vodila Milka Sila, spremenilo.
Vedno pogosteje je nastopal na raznih prireditvah, proslavah in tekmovanjih. Prvi nastop je bil, skupaj s partizani četrte armade, na travniku za sedanjo restavracijo Risnik, ki je bila tedaj sedež Krajevnega ljudskega odbora Divača. Začela so se okrajna pevska tekmovanja okraja Hrpelje, na katerih je zbor vedno dosegal visoke uvrstitve. Vrstili so se nastopi po vsej Primorski in na radiu.
(Zapisala Ana Marsetič iz Divače po pripovedovanju svojega očeta in pevca Alojza Cerkvenika, pevca Jozeta Žnidaršiča, Zdravka Rijavca, sina pokojnega dirigenta Petra Rijavca, in po spominu na lastno delovanje v mešanem pevskem zboru med obema in po drugi svetovni vojni.)
Po drugi svetovni vojni, ko je mešani pevski zbor v Divači s podporo takratnih oblasti polno zaživel in veliko nastopal, je pri moškem delu zbora tlela želja, da bi samostojno delovali. Ko je zbor leta 1956 zapustila dolgoletna pevovodkinja Milka Sila ko ni bilo nikjer na razpolago dirigenta, sta si ga moški ter ženski del zbora začela iskati vsak posebej.
Tako je ženske eno sezono vodila Helena Muha, moške pa takratni ravnatelj Osnovne šole Divača Armid Novak in Ivan Kjuder iz Sežane. Pod vodstvom pevca Alojza Cerkvenika pa je zbor pel tudi brez njiju.
Zanimivo je, da je v vsej zgodovini divaškega zbora, kot sestavni del mešanega zbora, vedno deloval tudi moški zbor, ki je vedno, tudi ko je bil brez dirigenta, nadaljeval s tradicijo petja, pa čeprav v obliki fantovskega petja na vasi. Fantovska pesem se je razlegala v času Avstro-Ogrske in v času fašizma, ko je bila slovenščina prepovedana. Kdo ne pozna primera iz leta 1928, ko sta bila dva takratna pevca, brata Franc in Alojz Cerkvenik, obsojena na osemnajst mesecev zapora, ker sta v Matavunu javno pela slovenske pesmi protiitalijanskega značaja.
Končno je moški zbor leta 1960, takoj zatem pa še mešani zbor, prevzel Mirko Dujc, učitelj v pokoju, in ju kot sestavni del DPD Svoboda vodil do smrti decembra 1963. Leta 1961 je bil odmeven nastop moškega okteta v Ljubljani, ko je v pretežno popevkarski javni televizijski oddaji Pokaži, kaj znaš, dosegel drugo mesto.
V tistem času, pa tudi kasneje, je zboru, saj je v njem pelo veliko železničarjev, tako denarno kot organizacijsko zelo pomagalo takratno železniško gospodarstvo Ljubljana.
Po Dujčevi smrti je mešani zbor za celih devet let prenehal z delovanjem do leta 1972, ko je zbor znova zaživel pod vodstvom Edija Raceta. Vendar petje ni zamrlo. Izročilo je nadaljeval moški zbor, ki ga je v sezonah 1963/64 in 1965/66 vodil Ivan Tavčar, mlad dirigent, ki je služboval na Osnovni soli Divača. Med divaškimi pevci je bil izredno priljubljen, saj se jim je znal približati. V zbor je pritegnil veliko mladih, ki so osvežili prekaljeno generacijo.
Po Tavčarjevem odhodu je zbor zopet ostal sam, tako da je pevovodstvo spet prevzel prvi tenor Alojz Cerkvenik, ki je ohranil prej naučen program. Vedno mu je pomagal neumorni in požrtvovalni dolgoletni predsednik divaškega zbora Anton Grandič.
Leta 1967 sta se pod vodstvom Evgena Prinčiča v kakovosten zbor združila moška zbora iz Divače in Sežane. Vaje so bile izmenično v Divači in Sežani, največ nastopov pa je zbor imel leta 1968 ob 25-letnici vseljudske vstaje na Primorskem. Po krajšem času brez dirigenta, ko je zbor seveda spet vodil vedno rezervni pevovodja Alojz Cerkvenik, je leta 1970 zbor prevzela Bojčenka Bobnar , mlada pevovodkinja, ki ga je zagnano in temperamentno vodila dve sezoni. Tudi pod njenim vodstvom so se zboru pridružili novi, mladi pevci in spomladi 1971 je zbor prvič uspešno nastopil na reviji Primorska poje v Trstu, nato pa še na občinski reviji pevskih zborov v Hrpeljah. To sta bili tudi prvi veliki preizkušnji za veliko mladih pevcev in mlado pevovodkinjo. Zbor je bil ob tej priliki deležen številnih pohval glasbenih kritikov in občinstva.
Edi Race, nakdanji divaški zborovodja
“Ko sem leta 1972 postal dirigent divaškemu pevskemu zboru, je sestav pevk in pevcev temeljil na moji in generaciji mojih staršev. Steber zbora z že takrat dolgo tradicijo so bili Lojze, Ivan in Franc Cerkvenik, Jože Žnidaršič, Alojz Mohorčič in Anton Grandič. Prevzel sem tradicijo zbora, cenil sem delo svojih predhodnikov, posebno dragocene so bile zame izkušnje zborovodkinje Milke Sila, ki mi je prijateljsko svetovala in mi ponudila note. Prisluhnil sem pevkam in pevcem, izhajal sem iz njihovih želja in tudi oni so imeli posluh za moje vzgibe. Vsaka vaja in nastop sta bila zame prijetno doživetje vseh osemnajst let mojega dela s tem zborom. Zbor je bil moj odličen sogovornik. Popolnoma sem dajal sebe in petje, ta požlahtnjena govorica se je stekala iz srca v srce in odzvanjala v srcih poslušalcev. Učenje vsake skladbe je potekalo hitro, vedno sem postavljal na prvo mesto čustva in raje sem dopustil napako, kakor da bi trpela muzikalnost in izpovednost.”
Edi Race, rojen 12.04.1947 v Rodiku, se je kot zborovodja razdajal divaškemu pevskemu zboru skoraj dve desetletji. Edija je glasba zasvojila že v otroštvu, ko si je že kot devetletni organist v Rodiku oblikoval glasbeni in estetski okus, šel skozi nekakšen ljudski konservatorij in pri tem sledil svojemu notranjemu vzgibu.
“Srečen in potešen sem bil, kadar sem začutil, da je čar vznemirjenosti preko mene in zbora prešel na poslušalce. Ko so, odhajajoč z naših nastopov požvižgovali našo pesem – takrat sem vedel, da je naš zbor poslušalce osvojil. Velikokrat se je zgodilo, da sem improviziral, če se je zbor znašel v posebnih situacijah – na srečo sem človek slučaja in se je vedno vse srečno izteklo; gotovo je temu botrovala usklajenost in vzajemnost med pevci in menoj.”
Ediju Racetu je uspelo navezati pristno človeški stik tako s pevci kot s polušalci. Zborovodja je znal prisluhniti tudi krajanom Divače. Divačani so ga imenovali za častnega krajana Divače.
“Trudil sem se, da bi zbor prisluhnil potrebam okolja, v katerem deluje, da bi se znal spontano približati srcem ljudi. Kot zborovodja sem se zavedal, da moram vsepovsod ljudem razvijati okus. Naš zbor ni spadal le v dvorane na koncerte, ampak smo nastopali na številnih proslavah, sindikalnih zabavah, otvoritvah, zapeli smo spontano pred spomenikom padlih, pred kalonijo mladoporočencev in se tudi s pesmijo dostojno poslovili od pokojnika. Poslanstvo amaterskega zbora ne prenese togosti. Prizadeval sem si, da so na vaje in nastope pevci prihajali radi in brez prisile.”
Karkoli že je prepeval zbor, vedno so zapete pesmi odražale dirigenta in njegovo glasbeno nadarjenost. Na strokovnem področju se je Edi Race nenehno izpopolnjeval.
“Na vaje divaškega zbora sem vabil dirigente Klavdija Koloinija, Vlada Švaro, Dino Slama,Mirka Slosarja in Iva Jelerčica. Na njih smo si izmenjevali strokovne izkušnje. V dragoceno pomoč pri vajah v izgovorjavi mi je bila Brigita Pernat. Zelo mi je pomagal moj glasbeni učiteljUbald Vrabec, ki mi je bil tudi po človeski plati zelo blizu. Vrabčevo bitje in žitje je izhajalo iz pesmi Slep je, kdor se s petjem ukvarja, kar je bila tudi njegova življenjska resnica. Kljub svojemu bogatemu ustvarjanju je namreč živel bedno, na stara leta nepreskrbljen, zato sem mu stal ob strani. Ko je umrl, smo ga pokopali v Rodiku.”
Ubald Vrabec je za Divaški zbor napisal več skladb. Pa še anekdota, ki jo je povedal Edi Race, kako so nekatere skladbe nastajale in kako se jih je divaški zbor po kosih učil.”Zgodilo se je, da ni bilo časa, da bi Ubald Vrabec skladbo za naš zbor napisal v celoti. Pa je od vaje do vaje pripravil po nekaj taktov, ki jih je zbor pilil. Note za to skladbo so bile potem kot lepljenka.” Za divaški zbor so poleg Ubalda Vrabca pisali še drugi skladatelji – in prav to skladbe, ki so bile zboru “pisane na kožo”, je zbor najlepše zapel. Divaški zbor je prvič izvedel Moje široke oči Antona Jobsta, Na cesti med bresti Gregorja Zafošnika, Krizanteme Joleta Trošta, Pred pomlad Vladimirja Kosa, Aja tutaja in Mi sekamo Zorka Hareja, Pa dekle in Slavniku Franca Rapotca.
Na sliki je pevski zbor Divača pod vodstvom Edija Raceta na reviji Primorska poje, Mestno gledališče Koper, 19. marca 1977. Fotografija je last Bojana Cerkvenika iz Divače.
Divaški zbor je pod vodstvom Edija Raceta plodno tkal prijateljske vezi tostran in onstran meje. Dirigent je občutil žive korenine slovenskega človeka in z glasbeno govorico sporočal, kar je čutilo srce.
“Divaški zbor je častno predstavljal domovino v zamejstvu na številnih samostojnih in priložnostnih koncertih v Bergamu, Veroni. Zame meja med dvema narodoma ne obstaja. Niti v težkih časih meja ne sme ločevati ljudi. Prepričanja zame niso pomembna. Tudi različna ideološka prepričanja zame niso pomembna. Glasba ne pozna meja.”
Za svoje delo je Edi Race prejel številna družbena priznanja. Bil je član strokovne komisije pri Šentviškem taboru, član komisije za odrasle zbore pri Združenju pevskih zborov Primorske, predsednik Odbora za glasbeno dejavnost pri občinski skupščini in član Zveze cerkvenih zborov v Trstu. Glasbena poustvarjalnost dirigenta Edija Raceta je lep izraz njegove notranjosti, cvet njegove duševnosti, ki ima čudežno moč očarati s pesmijo in zmožnost vzvalovati občutek privzdignjenosti nad vsakdanjim življenjem. In katera skladba, ki jo je zapel divaški pevski zbor, je zborovodji Racetu najljubša?
“Moja najljubsa skladba, ki mi je ostala v duši in je v interpretaciji z njo zbor dosegel največjo zmogljivost pod mojim vodstvom, je Tanjejeva skladba Sončni vzhod” Trenutno vodi Edi Race mešani in otroški zbor v Rodiku ter cerkveni mešani zbor v največji tržaški cerkvi Sv. Antona. Njegov najljubši nastop pa je, ko je dirigiral združenim zborom slovenske manjšine na Tržaškem leta 1993 na osrednjem tržaškem trgu in papežu predstavil manjšino skozi slovensko pesem. Edi Race je bil in je še vedno do zadnjega tkiva vdan domači kulturni dediščini.
Prijeten pogovor sva z Edijem Racetom nanagloma končala. Upoštevala sva njegovo geslo: Klepetanje razvrednoti pravi vzgib, dogovarjanje in premlevanje je izguba časa…” Kljub naglici ni pozabil na voščilo divaškemu mešanemu zboru ob stoletnici: “Vso srečo pevkam in pevcem, rad bi vsakemu posebej stisnil roko…” Ostalo je še veliko nepovedanega in neizrečenega. Utihnila je beseda, a duša ni ostala prazna, ali kot je zapisal Heinrich Heine: “Glasba se začne tam, kjer utihne beseda.”
V sto let dolgi dobi svojega obstoja je divaški zbor doživljal radosti in pretrese, vzpone in padce. Od prešernosti in zanosa do zatiranja in prepovedi slovenske pesmi, vsakdanjih problemov ter trenj in razcepitve na ženski in moški zbor, pa do ponovne združitve moči, sloge in vzpenjanja. Živopisna je pot divaškega pevskega zbora, kakor je pestro in nepredvidljivo življenje samo, ki ne pozna zgolj veselja in udobne sredine, ampak tudi boleče skrajnosti. Toda pomembno je vztrajati, peti, pa četudi z bolečino v srcu, kajti petje je ljubezen.
Prepevali smo na mnogih odrih. Po uradnih nastopih pa smo si privoščili pravo pevsko poslastico in veselje. Sanjarili smo ob staroslovenskih iz čitalniške dobe, uživali ob koroških, italijanskih, dalmatinskih, makedonskih… Ubrali smo venček hudomušnih, zapeli tisto o openskem tramvaju in ostale tržaške, se raznežili ob milih akordih “Danilinih” starih, v srce segajočih “rodiških” pesmi. Do solz smo se vedno znova nasmejali ob “Mirotovih” Sedmih zakramentih. Manjkati niso smele niti Sosedov Nacek, Ležeška himna in domača pesmica Dol z borovca, borovc je naš.
Resnično. Pesem je kot čudež. Popelje nas iz enoličnega vsakdana, prežne skrbi, zaceli rane. Zato jo v Divači z ljubeznijo gojimo.
Naš moto ostajajo besede iz Cankarjeve pesmi: “Pa kaj nam zima in noč in vihar in ploha z neba, če je v srcu pomlad!“
S prihodom zborovodje prof. Antona Baloha, se v Divači začne novo, pomembno in uspešno obdobje petja.
Anton BALOH, rojen 1960, se je že kot otrok preselil s Celjskega v Izolo. Njegova glasbena pot sega v zgodnje otroštvo, ko so v družini prepevali. V osnovni šoli je pel v otroškem zboru, obiskoval je glasbeno šolo in igral trobento v pihalnem orkestru.
Po pogovoru z Antonom Balohom je Jožica Planinc zapisala
Po odhodu dirigentke Bojane Kralj so se pevke in pevci zaskrbljeno spraševali, kaj bo z zborom jutri. Toda vsak konec je tudi začetek nečesa novega. Pevce je želja po petju gnala in gnala, poiskali so dirigenta Antona Baloha in ga prepričali, da je divaški zbor, ki je del programa za Primorska poje 92 že naštudiral z dirigentko Kraljevo, sprejel in ga popeljal na revijo. Ampak vseeno, 14 dni pred nastopom sprejeti zbor…
“Da, zbor je bil takrat v stiski. V moji naravi je, da hitro odreagiram na slehero situacijo. Vživel sem se in zbor me je presenetil s svojo pripravljenostjo in sodelovanjem. To je zbor s tradicijo, pred mano so imeli dobre zborovodje in pevcem ni bilo težko z interpretacijskim navdihom.”
Velik del zbora je menjal že tri, nekateri pevci še več zborovodij, saj je povprečna starost zbora 45 let. S katerimi težavami in problemi se je Anton Baloh srečeval v prvem letu vodenja zbora in morda še sedaj, kajti menjati zborovodjo pomeni za zbor menjati tudi način dela, saj hodi vsak zborovodja po svoji poti, po poti, ki jo čuti v sebi.
“Divaški zbor je zanimiv. Največji problem zbora je starost. Zbor ima visoke ambicije. Z nasmehom na ustnicah in brez občutka nečesa izgubljenega, ampak z občutkom nečesa lepega, se pevci radi spominjajo “zlatih časov z zborovodjo Edijem Racetom”, ko so bili nabiti z nastopi, seveda s pripombami, da se danes dela drugače, da se več zahteva. Pevci z visokim pevskim stažem danes radi rečejo: “Pojem že več kot 20 let, torej znam vse.” Pa ni tako, jaz dirigiram že 14 let, pa je zame dirigiranje še vedno predmet študija z – veliko neznankami. Veliko se da naučiti, če le vztrajamo, zato so ravno pevsko tehnične vaje tiste, ki so kot sestavni del naših srečanj neobhodno potrebne za vse pevce in pevke, saj se kvaliteta petja kroji prav tam. Divaški zbor je v določenih trenutkih zelo učljiv. Kljub temu, da se tehnika zbora izboljšuje, so vaje enkrat na teden premalo, morale bi biti dvakrat.”
Divaški pevci pravijo, da želi njihov dirigent kvalitetno petje in ne samo petje za zabavo, pohvalijo dobro organizacijo vaj in pravijo, da pozna njihov dirigent vsakega pevca posebej, pa ne po imenih, pač pa po glasu, če izstopajo. Pisatelj Cankar je karal napake svoje domovine, ne zato ker je ne bi ljubil, ampak da bi sprevideli. Ali zboru predočite njegove pomanjkljivosti? Kako pevci to sprejemajo?
“Želim doseči čisto dikcijo, saj je ravno besedilo bistvo vokalne skladbe in osnova za natonančno čistost petja, s tehničnimi vajami pa želim doseči sproščeno petje, ustrezno barvo, postavke in zastavke ter preponsko petje – te spretnosti morajo pevci divaškega zbora pridobiti, da jim pridejo v podzavest. Torej, najprej obrt in nato sproščeno petje. Ni mi vseeno, kaj pokažemo ljudem navzven, na nastopih. Po letošnji reviji Primorska poje 94 sem zbor opozoril na pomanjkanje mehkobe in nečistost zvoka. “
In kako oblikuje dirigent program?
“Upoštevam zmogljivost zbora in svoj okus. Prešel sem čitalniško obdobje. Zanimajo me sodobni slovenski skaldatelji (Kumar, Gobec, Ota, Močnik, Jež) in skladatelji (Bach, Brahms, Schubert, Palestrina, Gallus, Mozart). V sezoni 1993/94 je divaški zbor naštudiral program pesmi za samostojen koncert, ki bo 25. junija.”
Skozi pesem Anton Baloh pri dirigiranju razdaja sebe, prav tako dajejo sebe pevci. V kolikšni meri je v tem živem stiku dirigenta in zbora prisotna kooperativna kreativnost?
“Pri divaškem zboru moram med dirigiranjem paziti na preveč stvari, saj v zboru določene spretnosti še niso rutinirane, da bi bil lahko sproščen, da bi skladbo, kot jo jaz doživim pri dirigiranju, skozi roko in mehkost gibov prenašal na pevce, da bi se zbor odzival z nežnostjo in mehkobo – potem bi bili v interakciji in s pesmijo bi zgradili most v srca poslušalcev. Do takega muziciranja je potrebno še veliko skupnih srečanj, vaj, nastopov in medsebojnega poznavanja.”
Pesem je tista živa nit, ki veže preteklost in sedanjost in napaja s fluidom življenjskega divaški zbor ze 100 let. In načrti za naprej?
“Divaški zbor je prekaljen. Daljnoročno gledano zahteva osvežitev, vsaj nekaj mlajših kadrov (s sodelovanjem osnovne šole in tamkajšnjim glasbenim pedagogom).Ni moj edini cilj zbor popravljati, ampak ga tudi ohraniti, mu pomagati, ko se postavlja na noge, vzbuditi v pevcih plamen in žar zagnanosti, pa tudi kritičnosti. Moral bi se povezovati z drugimi zbori, izmenjevati koncerte, si zagotoviti nastope ter plodneje sodelovati z ZKD Sežana. Morebiti bi se udeležili katerega od zborovskih tekmovanj. Lahko bi snemali kaseto, saj ima zbor izvirne ie naštudirane skladbe.”
Poln zanosa in hotenja je dirigent povedal, da na vajah z divaškimi pevci uživa, ustvarja, ker so pevci voljni delati in se odzivajo. Naj njihova pesem pod umetniškim vodstvom Antona Baloha vliva življenjsko veselje in radost v srca poslušalcev še dolgo dolgo. Vztrajanje pevcev in njihovega dirigenta utirata zboru pot v JUTRI.
Divaški zbor praznuje stoletnico svojega obstoja. Prav to leto je polno jubilejev, obletnic in praznovanj. Pomembnih, manj pomembnih, pa vendar – obletnice velja praznovati. Naš zbor si zasluži, da se ga spominjamo. V besedi, sliki in pesmi. Malo je zborov, ki jih je od matične domovine ločevala kruta meja. Malo je zborov, ki bi jim bila tuja oblast tako nenaklonjena kot našemu. Pa vendar – vztrajali smo… kljubovali smo… zato, ker smo tako neskončno ljubili svoje lepe slovenske pesmi. Kje se prepeva lepše, kot pri nas? In spet – kje slišimo tako neizmerno lepe ljubezenske pesmi, kot jih imamo mi? Pa še nekaj. Znamo jih zapeti. Zapeti, ker jih pojemo iz srca. Ne bomo se poveličevali – saj je vse to dejstvo. Zato le naprej v drugo stoletje – stoletje veselja, uspehov in priznanj. Ad multos annos!
Sežana, april 1994 Franc Tozon
I am text block. Click edit button to change this text. Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo.